Sunday, October 10, 2010

MATILDIN PARIŠKI IZLET, TRETJI DEL

(Ker sem blazno smotana in sploh hudo nespretna , mi je spodnja fotka ušla iz drugega dela Matildinega Pariškega prispevka


Iz FRIŠNO NOVO JUTRO
in se posipam s pepelom in objavljam fotko tukaj, ampak dajte pogledat SEM kako bi res dobro pasala k tekstu. Zato sem se pa specialno potrudila, da sem vam našla Marinko v Parku. OBOŽUJEM Marinko, kljub temu da me že lep čas skrbijo vse te skrbno izrisane spodnje gatke, ki kukajo izpod kratkih krilc.

Začetek Matildine avanture lahko preberete TULE)





TRETJI DEL

Preživele smo prekrasno nedeljo v Luksemburškem parku (se še spomnite Marinke v parku? No, tam je še vedno tako). Otroci potiskajo gusarske barčice z dolgimi palicami po ribniku (le kako malo je potrebno za popolno srečo tudi brez Facebooka), noniči balinajo in šahirajo, tetke kvačkajo, mularija bere ali se poljublja, me pa smo maznile vsaka svojo palačinko in uživale v senci kostanjev. Močno podpiram uvedbo vrtnih stolov, ki jih postaviš kamor ti drago, tudi v naše parke.
Iz FRIŠNO NOVO JUTRO


Enkraten športni dan smo si priredile z obiskom cimitra Père Lachaise, kjer smo maratonirale med posmrtnimi kamnitimi uticami vseh, ki so v Wikipediji in tudi Britanski enciklopediji. Seveda pa vse poti vodijo k Đimiju vključno z malce preprostimi Italijančki, ki ob grobeku vrtijo Riders on The Storm in strmijo v posušeno zemljico. Za dodatno kulturno izobraževanje je poskrbela krasna razstava Pokopališča sveta, ki je bila postavljena na osrednjem pokopališkem drevoredu (najlepše grobeke imajo v južni Ameriki, taki fensišmensi so).




Montparnasse in Saint–Germain-De-Prés sta čez avgustovski dan pravzaprav skoraj mirna, če zaviješ z glavnih bulevarjev in prikažejo se hiše, tetke s špežo, penzionisti, ki so ostali v mestu, stojnice, prileže se aperitiv, po naključju skozi velika vrata lahko tudi zaideš v kako prečno skrito ulico, kjer za trenutek padeš v čisto drugi čas. V Latinski četrti goreče odsvetujem obisk tkz. Malih Aten. Jaaaa, saj vem, turistična zona, ampak po tednu preizkušanja vseh francoskih kulinaričnih specialitet smo se ponovno z nostalgijo spomnile, da bi lahko v tem trenutku sedele v malem pristanišču, malega otoka z debelo mačko v naročju in vrčkom belega na mizi. Ajmo v grškooooo. Never, never, never. Familija iz Debele poroke so bili, v primerjavi s TISTIM, Kennedyji. Notranjost »taverne« ni mogoče opisati na eni strani, morda interier ni vseboval ene ali dveh zadev, ki obstajajo v svetu dekorja. Peli so turške pesmice, starejša ruska animatorka se je z obrazom znucane delavke iz tretje izmene pozibavala sredi lokala, gospod natakar arabskega porekla je bil jezen, musaka je vsebovala kečap in hobotnica v solati jabolčni kis. Moj opis vsebuje močne elemente miline.





Vendar pa ni bilo povsod tako groteskno. Lahko na primer sediš pred restavracijo, iz katere se slišijo zvoki pesmic iz nadaljevanke Hercul Poirot, ki jih žvrgoli mrzla sestrična Agathe Cristie, stari kitajski natakar ščipa natakarico (ne povem kje) in družbo nam, za mizico na levi, dela Zlobni Forest Gump, ki nas nadzoruje z vgrajeno mikro kamero. Ali pa se zgodi, da navihan natakar po nekaj neuspešnih poskusih, da od nas izvabi naročilo (ker se pričkamo o zelo pomembnih zadevah), v zadnjem napadu sede za našo mizo in z nasmeškom pripomni, da bo kar tu malce počakal ali pa se v Beaubourgu stiskaš na terasi micinega jazz kluba pod nadstreškom iz katerega zajetno kaplja in mora vsa vrsta vstat, ker bi nekam šel, pa poliješ vino (sori dete v belih hlačah in beli majici) in se pri sosednji mizi grebejo, da plačajo novo rundo....Življenje na ulici je prav zabavno.

Res je, kar precej časa smo preživele za mizicami (ipak je dan dolg, nožice bolijo in mesto živi na ulicah in trgih), vendar smo se odpravile tudi na podeželje. V Normandijo k gospe Nadi, ki del leta preživlja na božanskem posestvu, kjer samo čakaš, kdaj bo pristopicljal Bambi in te posmrčkal. Bambija sicer ni bilo, nas je pa pozdravila 22 letna gospodična mica, medtem, ko smo srkale šampanjec in se mastile z zajčkom. Končno sem za en dan postala Alica v Čudežni deželi in stopila v House & Garden. Amen.

Vse fotke razen Marinke, ki sem sin jo na med,režju v edukativne namene sposodila jaz, so vse fotke Matildine. In krasne.

9 comments:

Vanja said...

Matilda, pojdi spet kmalu na kakšen dopust, da bomo potem lahko brali tvoje dogodivščine!!

Mateja said...

Če že mora tako bit, da gre v Pariz nekdo, ki nisem jaz, potem je moja sreča v tej nesreči ta, da je šla tja matilda, si vzela čas, da je za nas vse sočno popisala in, seveda, da so pri Frišnem to objavili. Ampak, zdaj bi pa RES rada šla v Pariz!

PolonaP said...

Nujno moram v Male Athene. V tem trenutku se mi zdi to najbolj blazen džazen prostor pod soncem.

Za vse obiskovalke Pariza: imam en TOP naslov hotela (ni primeren za one dame, ki navadno prespe v Georges V)reče se mu Hotel de Nestle http://www.hoteldenesleparis.com/
in je v samem centru Pariza. Nikar se ne pustite našajbati človečkom , ki rečejo, kaj pa sploh je center Pariza in vam ponujajo en luštkan hotel dvajset minut peš od Gare Du Nord ali pa kaj takega.
Center Pariza se meri v oddaljenosti od Ile de Cite, tistega mini otočka na Sieni, kjer stoji cerkev Naše Gospe.
V razdalji vaših nog okoli Hotela de Nestle so vse stvari, ki bi jih človek želel videti v Parizu in če RES želite v živo videti Montmartre, kljub temu, da vam povem, da je lepši na razglednici in da je še celo Disneyland manj na prvo žogo skomercializiran...potem se tja še vedno lahko odvlečete z metrojem. Ni treba tam spati. Brrr.

Nazaj k Hotelu: ceno ima več kot korektno, saj dve osebi spita tam za 75eur-100eur na noč. Sobe so totalno šarmantne, ker izgledajo kot scene iz francoskega teatra . Zamišljaj si postelje z baldahini in starim pohištvom in vsaka soba ima svojo temo in poslikane stene (počekirajte fotke). Jaz tam spim vedno, kadar imajo prostor.

Minus tega hotela je, da recepcija govori samo Francosko, da jemljejo rezervacije samo po telefonu in da je absolutno NUJNO! preveriti če je vaša soba še prosta, preden greste na avijon.

matilda said...

Draga Frišna prehvala za naslov (ko stare mame ne bo več...čez 100 let...bo tale info zelo prav prišel) in pre-prehvala za Marinko, prav tako oblekico sem imela (evo po komu sem se zgledovala, in prav takega kužka iz žime, ki je še živ) in tudi frizuro imam ponovno tako (misliš, da mi je marinka zaznamovala življenje ali se bližam meni)?

PolonaP said...

Jaz sem pol mladosti hodila po svetu v prepričanju da sem Marinka v Baletni Šoli,
in še dan danes se mi čokoladna krema iz Marinke kuharice zdi najboljša stvar na svetu.

Anonymous said...

gvatemala je v srednji ameriki :P

matilda said...

Jaaa, anonimni, veeeem, vidla, potem...pisala v zanosu;D

Mea culpa, mea culpa i tako 1028x in pokrila sem se z uheci in gledam v steno.., da ne govorim o grmadi slovničnih napak. Šit hepens!

PolonaP said...

Uredništvo si pridržuje pravico do popolne ignorance zemljepisnih pojmov
(dokler nimam za karto, je lahko v srednji, južni ali pa severni ameriki)

Mateja said...

Punci, z Marinko sta me pa skoraj ganili. Nobena druga otroška knjiga (no, mogoče Dama in Potepuh) ni bila tolikokrat prelistana kot so bile te zgodbe o njej. Marinka je bila No.1 tema za v spominske knjige prijateljic. Točno to, matilda, to je bil tudi moj modni katalog za vse sezone.
Frišna, hvala za naslov hotela. Neprecenljiv info, ki ga nobena agencija ne premore!