LES VACANCES ET LA CITé, CHAPITRE 2

Prvi del Matildinega potopisa in besede zavisti Frišne urednice lahko preberete tukaj

DRUGI DEL

Iz FRIŠNO NOVO JUTRO

Pariz je širok in globok, pravzaprav zmeraj hodiš in hodiš in premaguješ razdalje. Ali po hrupnih avenijah ali smrdljivih ceveh Metroja. Metro ni niti zdaleč tako zabaven kot londonsko podzemlje. Nekako ni prave glasbe, ni pravih oglasov (ne vem kje so in kaj delajo njihovi kreativci, ampak oglasi le težko presežejo Hoferjev katalog), gospodične in gospe so vse preklemano suhe in odete v sivo, svetlo sivo, pudrasto sivo ter malo bolj sivo od sive. Very chic and boring. Malce so mojo slovensko usmerjenost k redu in pospravljenosti (v smislu vse enake šalčke sodijo skupaj) na začetku zaskrbele tudi oznake za Metro, ki so na vsaki postaji drugačne (bolj ali manj vidne), kar pa je čez čas postalo zabavno…en tak Lov za zakladom. Vendar ti v podzemlju, medtem, ko čakaš na vlak, presenetijo z zanimivo razstavo o pariških pisateljih in tako morda počakaš naslednjega.

Iz FRIŠNO NOVO JUTRO

O poluciji Louvra ne bom izgubljala besed, predlagam pa (kot samooklicana zunanja turistična svetnica), da uvedejo sistem tekočih stopnic (tistih položnih), ker folk enostavno hodi in hodi in gleda skozi objektiv. Verjetno si nato zbirke ogledajo doma (japaja). Med nordijskim tekom po sobanah in galerijah pa tu in tam odložijo kako prazno plastenko ali poflekan coffe to go. Ker pa sem neizmerno dovzetna za razne skrite fantazije, sem si z lahkoto predstavljala, kako kot Najlepše šobice Francije – mademoiselle Audrey Tautou, zaskrbljeno švigam po čarobno osvetljenem muzeju sredi trde noči. Ameriškega profesorja sem izpustila in ga zamenjala za Oliviera Martineza (recimo v vlogi paznika). V Muzeju dekorativnih umetnosti smo se sprehodile med hišno opremo zadnjih stoletij (nadvse zanimive so projekcije iz filmov 60-ih, kjer je v filmih »a la James Bond« , poleg seksi bejb, nastopal takrat precej futuristični hišni dekor), si zastirale oči pred bleščanjem nakita v črni sobi, se hehetale pred lutkami razstave Sodobne mode
in dragemu detecu pred vsako projekcijo natančno razlagale, kaj od tega smo nosile v soboto v Tivoliju (potem, ko smo ves teden pridno šivale). Daljnega leta 89.

Iz FRIŠNO NOVO JUTRO

Mesto je avgusta pravzaprav prazno, marsikateri lokali in trgovine so zaprti in tudi turistov ni bilo kot svetopisemskih kobilic. Smo se pa zato vsi čudežno nagrmadili na ista vrata ob istem času in tako smo preživele kar nekaj uric v družbi drečavih italijanskih najstnic, ne prav dišečih osebkov (različnih provenienc), japonskih gospic v trenirkah iz Lidla z LV taškicami, puritanskih Američank, ki se oblačijo po zapovedih biblije Instyle ter otrok, nagrmadenih v vozičke z mezanini, ki bi bili absolutno bolj srečni kjerkoli drugje. Ponavadi se je izplačalo. Ena najlepših razstav je bila retrospektiva YSL. Veličastno in minimalistično. Poklon Grande Maestro! In poleg vsega (ustvarjanja božanskih oblačil, vrtnarjenje v Marakešu, poziranja brez spodnjega perila) je zrisal zelo zabavne black humor stripovske črtice Lulu la Villane . Coffe table book po mojem okusu. Je bil pa otrok ves popoldan nadvse inspiriran z mojstrovim berberskim obdobjem.

Nadaljevanje sledi...