ZAREČENEGA KRUHA SE NAJVEČ PRETEČE, drugi del

Sem povedala, da tečem?

Pa da to počnem počasi?

Mislim, P.O.Č.A.S.I. ?

No, v torek sem eno bejbo prehitela.

Srečali sva se na ovinku in sva se ena drugi na vse zobe nasmehnili, saj veste, tisti nasmešek, ki reče:
"jaz tečem. Ti tečeš. Lep dan je. Ne dežuje. Matr maš fino trenirko."

Pričakovala sem, da bo tako kot vsi ostali tekači na tem svetu naredila VUUUUUUŠŠŠ mimo mojega ušesa in da bom lahko občudovala podplate njenih Asics... pa je tekla vštric z mano in ko sem malce poškilila v njeno stran, sem videla, da tudi ona sope (slišala je nisem, ker moje hropenje uduši vse zvoke pod 70 decibelov). Pa da je pred nama nenormalno visoka vzpetina, sem tudi opazila (prepričana sem da prav tista, na kateri vadijo za Tek na Grintavec).

Sva se spogledali in v univerzalni govorici vseh tekaških začetnikov rekli:

"Klanc. Cela jeba. Raje bi jedla potico. Raje bi plačevala položnice. Še Slovenija Ima Talent bi raje gledala. Klanc. Klinc. KLAAAAAAAANC"

Iz FRIŠNO NOVO JUTRO

Potem se je zgodilo tisto nemogoče...najprej sem *švignila* mimo nje, potem pa sem *lahkotno* zavzela strmino. Z gotovostjo lahko trdim, najmanj dva metra pred njo.

Ob mojem nespornem uspehu sem ji naklonila enega izmed pokroviteljskih nasmeškov, tistega ki pravi: "No, no, saj bo. Nismo vsi rojeni športniki". Tistega nasmeška, ki ga ostali tekači (In kolesarji. In pešci.) vadijo ob srečanjih z menoj.

Sem se pa zadržala , da je nisem potrepljala po rami.

(*Švignila* in *Lahkotno* - avtor si dovoljuje uporabo izrazov, ki barvito opišejo podano misel)