FRIŠNO NOVO JUTRO

Z mojo BFS (best frendicoS), se strinjava okoli mnogo stvari: da je moj big bro fantastičen (ona misli, da je tako velik čudež, da celo hodi z njim), da so dobre knjige tiste zraven katerih lahko ješ, da imamo modri ljudje vedno prostor v želodcu za posladek, da je tračanje med frendicami terapevtsko in da so moji otroci lepi, pametni in zabavni.

.
Ne strinjava pa se na eni drobni točki: ona živi v iluzijah, da je športni tip. In je, popolnoma zgrešeno sicer, prepričana da jaz pa nisem.
Jaz vem, kaj je resnica. Ona ni športni tip, ker je edinič, ko je videla gozd od blizu, padla podolgem v potok. V potok katerega preskoči moja 7letna hči .
.
Jaz pa, jasno, sem športni tip. Ne zato ker bi športala, ali z lahkoto preskakovala potoke, ampak kot športni tip se rodiš, ali pa ne.
In sem razlagala to teorijo očetu mojih otrok:
in ko se je nehal smejat in je obrisal solze, je vprašal, na podlagi česa to sklepam.
Sem rekla, da lahko npr. naredim sto trebušnjakov.

Je rekel, da to bi pa prav rad videl.

Sem, rekla, če gre stavit. Jaz njemu sto trebušnjakov, on meni skener.

Je rekel, da teče po fotoaparat. Za zanamce. Polona telovadi.

Ko sem prišla do tridesetega trebušnjaka je prosil za milost, mi izpovedal večno ljubezen, rekel da ne prenaša več tega trpljenja in mi poleg skenerja obljubil tudi grad v oblakih, samo če neham.

Tako zdaj dobim skener, pa še nesporno sem dokazala da sem rojena kot športen tip.