FRIŠNO NOVO JUTRO

Včeraj, ko je moj ubogi črni revček HP, sedel pri doktorju in si pustil trebiti viruse iz svojih nežnih diskov sem razmišljala o življenju, o etiki, mojih globoko usidranih vrednotah in biološkem determinizmu.
Se mi zdi nesprejemljivo sporno, da moj dobri prijatelj (prečrtaj: napiši naključni znanec) DN ocenjuje kvaliteto filmov po prisotnosti nagih joškic v filmu.

DNja zaradi mojih visokih standardov varovanja osebnih podatkov na tem mestu ne morem imenovati (lahko pa pišete v uredništvo in vam pošljem njegovo polno ime, priimek, fotografijo, načrt do njegove hiše, kot tudi kopijo njegovega urnika za naslednji teden) ampak, se vsi strinjamo: DN jevo obnašanje je primer phalocentičnega razmišljanja in kot tako zasluži, da je obravnavano kot slab vzgled.
Za primer vzornega ogleda filma pa vzemimo na primer The Rundown, odličen film z močno, eeemm..., intelektualno noto , ki so ga na naših sprejemnikih predvajali včeraj zvečer. Ali sem si brisala sline, ker je glavni junak po mojem ekranu tekal v ozki majici? Ali sem zahtevala popolno tišino, ko je slekel majico, da si je lažje očistil bojne rane? Nikakor! Film sem ocenjevala po njegovem družbeno koristnem sporočilu: orožje je zlo, dobro vedno zmaga, kapitalisti so zlobni, pazite se natakaric, ki izgledajo kot Sin City babes!
Pri poglobljenem opazovanju filmskih likov, MI ki smo bolj spiritualno razviti, razmišljamo o njihovi vzgoji, o njihovih vzornikih, o dejanjih, ki so jih pripeljala do trenutka, ko so začutili, da si morajo preobleči majico in narediti svoje oprsje obliza vredno gladko (prečrtaj. Napiši: ki so jih pripeljala, do trenutka ko so začutili, da morajo dati več avtentičnosti karakterju).

Razumeti moramo, da je duhovna razsežnost lika, tista njegova lastnost, ki najbolj pritegne!