Najljubša Urednica najljubše revije za preživljanje prostega časa, Prostočasnika: "Draga Frišna, ne da bi te želela priganjati, ampak rok za oddajo je že potekel...kako kaj napreduje delo?"
Frišna, zatirani podizvajalec, samostojni umetnik s.p : "...burp...dobro jutro...eeee...verjetno sem že skoraj gotova?...."
sreda popoldne
Najljubša Urednica: "pa bi morebiti malček namignila kaj počneš? Morebiti poslala miceno fotografijico izdelka?"(op.p: "A SI SPLOH ŽE KAJ NAREDILA?????)
Zatirana Frišna: "Absolutno nemogoče. Mi lahko podre ves koncept" (op.p.: JASNO DA ŠE NISEM ZAČELA! Lepo si rekla, da je zadnji, ZADNJI datum, sreda zvečer, kar pomeni da je do četrtka zjutraj še...dam dam dam didam...16ur!!! dAAAAH!)
sreda pozno popoldne
Zatirana Frišna: "Brigo moja, predži na drugog!"
poišče telefon:"Dragi moj, najljubši sosed, ponujam ti možnost, da oplemenitiš svoj umetniški potencial in se profiliraš kot seriozen fotograf...in ti dovolim, da mi pofotkaš stvari za Prostočasnik!" (Op.p.: "Sosed, voda mi teče v grlo, ti si moje zadnje upanje. V dobro vaške skupnosti, ne pusti me na cedilu!")
Ambiciozni Sosed:" Ja! Končno! Priložnost zame! A ti moram kaj plačat? (op.p.: "No prav. Naj ti bo! Ampak mi boš cel junij kosila travo!)
foto by LUKA CERAR |
ko se je sredino popoldne prevesilo v večer
Zatirana Frišna sedi na sosedovi terasi s kozarcem pina kolade v roki, z nogami na žametnih blazinah in vsake toliko časa, s čikcem med zobmi, zavpije v notranjost: "A si že? Matr mečkaš!" (op.p. : Zatirana Frišna v potu svojega obraza cel večer drži reflektorje nad svojo glavo in ko se fotke filajo na ključek, sosedovi družini v znak hvaležnosti poje piškote)
Noč iz srede na četrtek
Je dolga noč. Uboga Frišna, krči jo grabijo v nadlahti od strastnega tipkanja, krvave žulje ima po prstih in dlaneh, krut je ta čopič. V srcu pa jo greje ljubezen do ustvarjanja in srečna je, ker ji je dano prenašati znanje na mlajše generacije . V trenutkih , ko je noč najtemnejša, se s hvaležnostjo spomni, da inspiriranje sočloveka hrani dušo in plemeniti telo: "Ah, da inspiriram eno samo dušo, pa so moje bolečine pozabljene!"
(op.p.: "Jebelacesta!" je brez miru divjala:" A mi je tega treba?! ")
Četrtek zjutraj
Najljubša Urednica : " Draga Frišna, niti za hipec nisem podvomila v tvojo profesionalnost!"
Zatirana Frišna:" Sem imela vse narejeno že decembra, samo detajli so bili še za spilirat"(op.p.:"Tako sem zaspana, da ne vem kaj govorim")
PS
Prisrčne zahvale Najljubšemu Sosedu. Sem mu obljubila, da mu bom posvetila poglavje v svojih memoarih, tako ste zdaj prebrali ekskluziven odlomek iz knjige"Spomini PoloneP". 7.poglavje: "Težko delo in nesebična pomoč", stran 245
7 comments:
Slika kar kliče pomlad ;) Super barva, take energijska. Napisano pa, kaj naj rečem druzga kot frišno ;) zdej pa čakamo Prostočasnik, da vidm kaj bi tole bilo. Sosedu pa seveda vse pohvale, je super ujel barvo, mogoče mu boš mogla še kak del v svojih spominih namenit...
Vsekakor čist frišno deluje vse skupaj. In ja, tudi jaz čakam na Prostočasnik :D
zelo te razumem, ljuba frišna. mi, akademiki in vi, umetniki živimo pod pezo preganjajočih nas rokov. ne razumem, zakaj ne more svet enostavno počakat, da nes bo prijela inspiracija. če nas pa že ne, pa naj vsaj razumejo, da dobro mislimo, in imamo veliko idej in smo sploh zelo krasni, in denar naj kar prihaja na račun, SAMO NE ME PRGANJAT!!!!! ČE NE BOM KR ZNORELA!!!
A na nas, bralce in naročnike Prostočasnika, pa ne misliš nič?
Kako smo mi ubogi, ko moramo čakat!!!
lastna hvala, se sicer pod stoli skriva...ampak, to kar sem naredila za prostočasnik je res prima.
PREDvsem so pa fotke čist na drugem nivoju.
Revčica ti moja žuljasta, tile plantažniški sužnji so čisto nemogoči..pa kje je svet videl, da mora bela gospodarica karokoli prositi..tc,tc,tc....in ti tako radodarna, da dovoliš, da te v prosojinem nagližju z kotičkom očesa občuduje na terasi pod bananovci... Čuj, a ta bejba od Prostočasnika misli, da dirigira Vogueu??? Mislim, ejjjjjj!
Rabim knof I LIKE IT VERY MUCH!
Post a Comment