MATILDINA PARIŠKA DOGODIVŠČINA, ČETRTI DEL

Iz FRIŠNO NOVO JUTRO

Drugi pobeg iz mesta smo si privoščile za obisk kmetije francoskih monarhov. Tam kjer se je potepala Angelika (ja, je izmišljen lik, ampak tudi Kekec je), kjer se je Ludvik Sončni potil pod neprimerni mejkapom, kjer se je Marie Antoinette igrala maškare čez vse leto in kjer še danes ribice v kanalčkih in ribnikih kričijo brijoško, brijoškov. Versailles me je očaral. Malo manj pa italijanski turisti (vedno oni), ki se skozi park podijo z električnimi avtomobilčki in seveda nimajo smisla za orientacijo, kar tudi ubesedijo z neprimerno višino tona. Če ste te dni namenjeni na obisk, se boste lahko napasli na Murakamijevih zabavnih grdobicah.

Iz FRIŠNO NOVO JUTRO

Z veseljem se spominjam »napačne strani« Montmartra. Takoj za baziliko polno kobilic se začne griček spuščat (tam je za marsikaterega turista že predaleč) ter se sproščeno (vsa ulica je samo naša) sprehodiš po mirnem predelu s poraščenimi hišicami, posediš pred Rožnato hišo, kjer je prav prijetno popiti italijansko kavico z pogledom na vinogradom, ki popestri hribček. V bližini je par muzejev in čez cesto bukolični bistro Au Lapin Agile, ki se skriva za židano ograjico. Žal je bil avgustovsko zaprt, kot večina historičnih oštarij.

Iz FRIŠNO NOVO JUTRO

Mirni otoček sredi turističnega romanja je tudi Île Saint-Louise, kjer, če zaviješ kako ulico bolj desno, lahko uživaš v bretonskih palačinkah v malem pajzlčku (ki pri nas ne bi dobil uporabnega niti pod razno in te mama iz Psiha sumničavo gleda, ko se zbašeš v najmanjši vece na svetu, praktično vece omarico). Potem se zgodi, da te obsije božje oko in greš mimo Naše Gospe v trenutku, ko je ne oblega več 5348 kobilic, ampak vstopiš vanjo kar tako, mimogrede, in se še naužiješ prepevanja, ki spremlja večerno mašo. In hkrati, ko čisto tiho pokorno stopicljaš pod najlepšimi okni daleč naokoli, postaneš pred steklenimi vrati, ki zapirajo cerkveno ladjo. Nad njim tabla (velika, plastična in osvetljena!), kjer te obveščajo, da spoved poteka v štirih svetovnih jezikih (hm, nisem vedela da je japonščina eden izmed njih), za steklenimi peskanimi vrati na črte sedi za mizo oče, na drugi strani grešnik in tako se dogovorita za kredit.

Iz FRIŠNO NOVO JUTRO

je pa zato zadeva čisto drugačna v Sainte-Chapelle, kjer lahko v miru posediš pod slapom barvnih stekelc in si resnično odpočiješ dušico in nožice in če kakšna neverna kobilica malce glasneje zašušti s krilci, jo ostale opozorijo k zmernosti. Ko ti je dovolj vsega prepevanja in zgodbic s katastrofalnim koncem je čas za sprehod po dolgi mestni plaži, ki je na trenutke zelo podobna naši palmasti promenadi, le da je seveda le-ta sredi Pariza, kjer vihrajo zastave, mikene Tajke te masirajo na račun župana, osvežiš prešvican vrat in okončine pod pršilniki, sprostiš adrenalin ob namiznem nogometu, čofotaš v mikro bazenu, pogledaš film pod zvezdami, zariješ prste v pesek in se zlekneš na lesene ležalnike ter zreš v betonski zid na drugi strani kanala . Seveda pa lahko tudi energično mahaš vsem kobilicam, ki ti mahajo iz barčic. Vsekakor pa je nadvse priporočljivo, da si mesto ogledaš iz perspektive prvega nadstropja na kolesih, ko začutiš vso prostranost in gizdavost mesta.

Vse fotke in tekst so Matildine

SE NADALJUJE