PA NAJ JEDO POTICO

Saj v resnici vsi vemo, da Marija Antoinetta ni prezirljivo pihnila nad lačnimi množicami rekoč:
"Qu'ils mangent de la brioche" (alias: če nimajo kruha, pa naj jedo potico)
ampak včeraj je Matilda pisala o razvajenih Versaillskih ribicah, ki ne vzklikajo, da bi rade kruha starega, ampak vzklikajo "Brioche! Brioche!"

Iz FRIŠNO NOVO JUTRO

Meni se je zdelo to grozno smešno.

Par let nazaj, ko sem se ravno prebujala iz kome (beri: kariere v ekonomiji), je bil eden prvih projektov , ki sem se jih lotila, risba Gvendoline Antoinette na vrata garderobne omare.

Očitno me vse, kar ima veze z ubogo, nespametno, brezglavo kraljico, strašno zabava.

MATILDINA PARIŠKA DOGODIVŠČINA, ČETRTI DEL

Iz FRIŠNO NOVO JUTRO

Drugi pobeg iz mesta smo si privoščile za obisk kmetije francoskih monarhov. Tam kjer se je potepala Angelika (ja, je izmišljen lik, ampak tudi Kekec je), kjer se je Ludvik Sončni potil pod neprimerni mejkapom, kjer se je Marie Antoinette igrala maškare čez vse leto in kjer še danes ribice v kanalčkih in ribnikih kričijo brijoško, brijoškov. Versailles me je očaral. Malo manj pa italijanski turisti (vedno oni), ki se skozi park podijo z električnimi avtomobilčki in seveda nimajo smisla za orientacijo, kar tudi ubesedijo z neprimerno višino tona. Če ste te dni namenjeni na obisk, se boste lahko napasli na Murakamijevih zabavnih grdobicah.

Iz FRIŠNO NOVO JUTRO

Z veseljem se spominjam »napačne strani« Montmartra. Takoj za baziliko polno kobilic se začne griček spuščat (tam je za marsikaterega turista že predaleč) ter se sproščeno (vsa ulica je samo naša) sprehodiš po mirnem predelu s poraščenimi hišicami, posediš pred Rožnato hišo, kjer je prav prijetno popiti italijansko kavico z pogledom na vinogradom, ki popestri hribček. V bližini je par muzejev in čez cesto bukolični bistro Au Lapin Agile, ki se skriva za židano ograjico. Žal je bil avgustovsko zaprt, kot večina historičnih oštarij.

Iz FRIŠNO NOVO JUTRO

Mirni otoček sredi turističnega romanja je tudi Île Saint-Louise, kjer, če zaviješ kako ulico bolj desno, lahko uživaš v bretonskih palačinkah v malem pajzlčku (ki pri nas ne bi dobil uporabnega niti pod razno in te mama iz Psiha sumničavo gleda, ko se zbašeš v najmanjši vece na svetu, praktično vece omarico). Potem se zgodi, da te obsije božje oko in greš mimo Naše Gospe v trenutku, ko je ne oblega več 5348 kobilic, ampak vstopiš vanjo kar tako, mimogrede, in se še naužiješ prepevanja, ki spremlja večerno mašo. In hkrati, ko čisto tiho pokorno stopicljaš pod najlepšimi okni daleč naokoli, postaneš pred steklenimi vrati, ki zapirajo cerkveno ladjo. Nad njim tabla (velika, plastična in osvetljena!), kjer te obveščajo, da spoved poteka v štirih svetovnih jezikih (hm, nisem vedela da je japonščina eden izmed njih), za steklenimi peskanimi vrati na črte sedi za mizo oče, na drugi strani grešnik in tako se dogovorita za kredit.

Iz FRIŠNO NOVO JUTRO

je pa zato zadeva čisto drugačna v Sainte-Chapelle, kjer lahko v miru posediš pod slapom barvnih stekelc in si resnično odpočiješ dušico in nožice in če kakšna neverna kobilica malce glasneje zašušti s krilci, jo ostale opozorijo k zmernosti. Ko ti je dovolj vsega prepevanja in zgodbic s katastrofalnim koncem je čas za sprehod po dolgi mestni plaži, ki je na trenutke zelo podobna naši palmasti promenadi, le da je seveda le-ta sredi Pariza, kjer vihrajo zastave, mikene Tajke te masirajo na račun župana, osvežiš prešvican vrat in okončine pod pršilniki, sprostiš adrenalin ob namiznem nogometu, čofotaš v mikro bazenu, pogledaš film pod zvezdami, zariješ prste v pesek in se zlekneš na lesene ležalnike ter zreš v betonski zid na drugi strani kanala . Seveda pa lahko tudi energično mahaš vsem kobilicam, ki ti mahajo iz barčic. Vsekakor pa je nadvse priporočljivo, da si mesto ogledaš iz perspektive prvega nadstropja na kolesih, ko začutiš vso prostranost in gizdavost mesta.

Vse fotke in tekst so Matildine

SE NADALJUJE

ŠEPETAJ MI SLADKE LAŽI, NA MOJE NAIVNO UHO

Želela sem vam povedati, da moje hormonske motnje zadnje čase povzroča Tim Roth in da se mi je vedno zdel neznosno sexy zlikavec in da sem totalno tripala nanj še v časih ko je bil Rosencrantzov frend Guildenstern (kadar se nisem cedila zaradi Garya Oldmana, ki je bil Guildensternov prijatelj Rosencrantz ) in da zadnje čase slabo in malo spim, ker se cele noči drogiram z LIE TO ME. (Pri nas to vrti Tv3, pod imenom LAŽI MI).


Potem sem razmišljala, da ni fer, da se samo jaz slinim po moških in da bi Bedancu totalno privoščila, če bi mu Monica Belucci pomahala iz avtobusa in ko sem iskala primerno fotko od Rotha, da bi vi razumeli zakaj mi slina kaplja, ko izgovarjam njegovo ime, sem našla tole fotko
>

(FOUND IT HERE. da bo pravici zadoščeno)

in sem čist paf.

KER, PRISEŽEM!!!!!!

To je to.

Kot bi naju ( mene in Bedanca) gledala v ogledalu. Samo v malo bolj fensi gvantih.

Rodna mati bi naju sicer ločila .

Bedancu bi, prav tako, še zmeraj hudo zamerila, če bi v postelji namesto mene naletel na gospo Bellucci pa ji ne bi ukazal, naj v trenutku zapusti njegovo posteljo. Če bi gospa Belluccci ostala v postelji, bi prišlo do ohladitve odnosov, tudi če bi mi dopovedoval, da je bil prepričan, da sem to v resnici jaz. Da je mislil, da govorim italijansko, zato da bo bolj kinky.

Meni bi se v poltemi lažje zgodilo da bi Bedanca zamešala za gospoda Rotha, ker moje uho ni tako izostreno za narečja kot Bedančevo pa tudi vidim ne tako dobro kot oče mojih otrok . Povrhu vsega pa sem samo šibka ženska. Kako naj bi kogarkoli vrgla iz svoje postelje?

V RESNICI, če malo zamižim na eno oko in pod pravo svetlobo, midva z Bedancem izgledava čist tako, kot Monica Bellucci in Tim Roth. Samo da sem jaz precej lepša od nje** in da je Bedanc malo večji od Rotha.

**oh, prav no. Tole se v resnici bere:" Samo, da jaz precej hitreje tečem od nje".

PRAVLJICA O BUDILKI, KI NI ZVONILA

Spokojno jesensko jutro je.

G.Bedanc sladko spi in njegova soproga, ga.Bedanc, nežno pogrkuje v spanju.

Notranja ura gospe Bedanc se v nekem trenutku splaši in jo začne divje prebujati. Gospa odpro oči in jim strašno svetlo sije iza zaves. Zla slutnja jo obide. Poišče uro na nočni omarici. Prebledi.

"Bedanc, ustan!" zauka " Osem pa petnajst je! Velika Frišnica, Mala Frišnica, v petih minutah da sta mi v avtu, sicer vaju pustim doma. Panika! Panika! Panika! Zamujamo!"

Veliki Frišnici, ki je otroček v predpubertetnemu obdobju gre na jok. Kako naj človek opravi s stajlingom v petnajstih minutah? Stoji pred garderobno omaro in vedno bridkeje veka. Razloži, da ona na tak način ne more iz hiše. Itak pa, da nima nič za oblečt. Materi se otrok v dno srca zasmili in ji razloži, da kar se nje tiče, gre lahko v šolo tudi v spodnjih gatah in da če takoj ne prizna, da nima za oblečt samo zato, ker obleke hrani na tleh otroške sobe, potem ne bo nikoli več videla Zare od znotraj.

Mala frišnica, ki je v življenju nič ne zabava bolj kot stresno jutro, razloži svoji roditeljici, da kolk je to bedno, da se mamica in Velika Frišnica dereta in da kako hudo je, da mora ONA, mala Frišnica zdaj hiteti in da bo zdaj ostala brez kakavčka in brez zajtrka in da je to grozno in da je za vse to kriva njena grozna mama, ki naj se primerno kesa.

Ge. Bedanc se milo stori, ko vidi otročka pod takih hudim stresom, pa reče: "Oh, ljubica, res mi je žal, da moramo tako hiteti, ampak ura ni zvonila, veš. "

" Ja, pa je zvonila" zatrmoglavi Mala Frišnica: "Pol ure je zvonila! Jaz sem jo ugasnila, ker me je mot'la !"

Iz FRIŠNO NOVO JUTRO

In potem so šli vsi od doma in vsak zase razmišljali o smislu življenja.

MALA MUCA V KNJIŽNICI GRE OD HIŠE

Iz FRIŠNO NOVO JUTRO

...v roke eni prijazni knjižničarki brez očal, URŠKI. Urška, na frisnonovojutro@siol.net mi pošlji naslov in povej komu želiš, da posvetim knjigo

Iz FRIŠNO NOVO JUTRO

Najlepša vam hvala vsem, ki ste pomagali in pomagate širiti glas o Mali Muci in Frišnih ilustracijah. Se vam bo povrnilo, če ne prej pri otrocih.

Vaša,

Ganjena Frišna.

MATILDIN PARIŠKI IZLET, TRETJI DEL

(Ker sem blazno smotana in sploh hudo nespretna , mi je spodnja fotka ušla iz drugega dela Matildinega Pariškega prispevka

Iz FRIŠNO NOVO JUTRO

in se posipam s pepelom in objavljam fotko tukaj, ampak dajte pogledat SEM kako bi res dobro pasala k tekstu. Zato sem se pa specialno potrudila, da sem vam našla Marinko v Parku. OBOŽUJEM Marinko, kljub temu da me že lep čas skrbijo vse te skrbno izrisane spodnje gatke, ki kukajo izpod kratkih krilc.

Začetek Matildine avanture lahko preberete TULE)

TRETJI DEL

Preživele smo prekrasno nedeljo v Luksemburškem parku (se še spomnite Marinke v parku? No, tam je še vedno tako). Otroci potiskajo gusarske barčice z dolgimi palicami po ribniku (le kako malo je potrebno za popolno srečo tudi brez Facebooka), noniči balinajo in šahirajo, tetke kvačkajo, mularija bere ali se poljublja, me pa smo maznile vsaka svojo palačinko in uživale v senci kostanjev. Močno podpiram uvedbo vrtnih stolov, ki jih postaviš kamor ti drago, tudi v naše parke.

Iz FRIŠNO NOVO JUTRO

Enkraten športni dan smo si priredile z obiskom cimitra Père Lachaise, kjer smo maratonirale med posmrtnimi kamnitimi uticami vseh, ki so v Wikipediji in tudi Britanski enciklopediji. Seveda pa vse poti vodijo k Đimiju vključno z malce preprostimi Italijančki, ki ob grobeku vrtijo Riders on The Storm in strmijo v posušeno zemljico. Za dodatno kulturno izobraževanje je poskrbela krasna razstava Pokopališča sveta, ki je bila postavljena na osrednjem pokopališkem drevoredu (najlepše grobeke imajo v južni Ameriki, taki fensišmensi so).




Montparnasse in Saint–Germain-De-Prés sta čez avgustovski dan pravzaprav skoraj mirna, če zaviješ z glavnih bulevarjev in prikažejo se hiše, tetke s špežo, penzionisti, ki so ostali v mestu, stojnice, prileže se aperitiv, po naključju skozi velika vrata lahko tudi zaideš v kako prečno skrito ulico, kjer za trenutek padeš v čisto drugi čas. V Latinski četrti goreče odsvetujem obisk tkz. Malih Aten. Jaaaa, saj vem, turistična zona, ampak po tednu preizkušanja vseh francoskih kulinaričnih specialitet smo se ponovno z nostalgijo spomnile, da bi lahko v tem trenutku sedele v malem pristanišču, malega otoka z debelo mačko v naročju in vrčkom belega na mizi. Ajmo v grškooooo. Never, never, never. Familija iz Debele poroke so bili, v primerjavi s TISTIM, Kennedyji. Notranjost »taverne« ni mogoče opisati na eni strani, morda interier ni vseboval ene ali dveh zadev, ki obstajajo v svetu dekorja. Peli so turške pesmice, starejša ruska animatorka se je z obrazom znucane delavke iz tretje izmene pozibavala sredi lokala, gospod natakar arabskega porekla je bil jezen, musaka je vsebovala kečap in hobotnica v solati jabolčni kis. Moj opis vsebuje močne elemente miline.





Vendar pa ni bilo povsod tako groteskno. Lahko na primer sediš pred restavracijo, iz katere se slišijo zvoki pesmic iz nadaljevanke Hercul Poirot, ki jih žvrgoli mrzla sestrična Agathe Cristie, stari kitajski natakar ščipa natakarico (ne povem kje) in družbo nam, za mizico na levi, dela Zlobni Forest Gump, ki nas nadzoruje z vgrajeno mikro kamero. Ali pa se zgodi, da navihan natakar po nekaj neuspešnih poskusih, da od nas izvabi naročilo (ker se pričkamo o zelo pomembnih zadevah), v zadnjem napadu sede za našo mizo in z nasmeškom pripomni, da bo kar tu malce počakal ali pa se v Beaubourgu stiskaš na terasi micinega jazz kluba pod nadstreškom iz katerega zajetno kaplja in mora vsa vrsta vstat, ker bi nekam šel, pa poliješ vino (sori dete v belih hlačah in beli majici) in se pri sosednji mizi grebejo, da plačajo novo rundo....Življenje na ulici je prav zabavno.

Res je, kar precej časa smo preživele za mizicami (ipak je dan dolg, nožice bolijo in mesto živi na ulicah in trgih), vendar smo se odpravile tudi na podeželje. V Normandijo k gospe Nadi, ki del leta preživlja na božanskem posestvu, kjer samo čakaš, kdaj bo pristopicljal Bambi in te posmrčkal. Bambija sicer ni bilo, nas je pa pozdravila 22 letna gospodična mica, medtem, ko smo srkale šampanjec in se mastile z zajčkom. Končno sem za en dan postala Alica v Čudežni deželi in stopila v House & Garden. Amen.

Vse fotke razen Marinke, ki sem sin jo na med,režju v edukativne namene sposodila jaz, so vse fotke Matildine. In krasne.

ROJSTNODNEVNA FRIŠNICA NAPRODAJ

Frišnica in njena domača, sveže spečena Rdeča Žametna torta a.k.a. Torta Rdečega Hudička a.k.a. Walfdorfska Astorija torta a.k.a. Torta Za Sto Dolarjev sta naprodaj.

Iz FRIŠNO NOVO JUTRO

Originalna akrilna ilustracija, velika 19,5cm x 19,5cm ima ob strani še cca 1,5 cm prostora za lažje nameščanje paspartuja. (to je tisti kartonasti okvir, ki pride čez sliko)
Slika BREZ okvirja pride v vaše roke za 40eurov. Ta krha in dragocena stvarca bo potovala varno zavita v mehurčke in klobučni papir in kartonasto zaščito.

Slika S Profesionalnim Okvirjem in Paspartujem in Antireflektnim Steklom pride v vaše roke za 80evrov. Ta krha in draga in dragocena stvarca bo tudi potovala varno zavita v mehurčke in klobučni papir in kartonasto zaščito.

Iz FRIŠNO NOVO JUTRO

Torta je še brez svečk, ampak če želite ROJSTNODNEVNICO podariti za priliko 3.rojstnega dneva (ali pa sedmega, ali pa osemindvajsetega), mi to NUJNO sporočite, da svečke dorišem.

Piši mi: frisnonovojutro@siol.net

LES VACANCES ET LA CITé, CHAPITRE 2

Prvi del Matildinega potopisa in besede zavisti Frišne urednice lahko preberete tukaj

DRUGI DEL

Iz FRIŠNO NOVO JUTRO

Pariz je širok in globok, pravzaprav zmeraj hodiš in hodiš in premaguješ razdalje. Ali po hrupnih avenijah ali smrdljivih ceveh Metroja. Metro ni niti zdaleč tako zabaven kot londonsko podzemlje. Nekako ni prave glasbe, ni pravih oglasov (ne vem kje so in kaj delajo njihovi kreativci, ampak oglasi le težko presežejo Hoferjev katalog), gospodične in gospe so vse preklemano suhe in odete v sivo, svetlo sivo, pudrasto sivo ter malo bolj sivo od sive. Very chic and boring. Malce so mojo slovensko usmerjenost k redu in pospravljenosti (v smislu vse enake šalčke sodijo skupaj) na začetku zaskrbele tudi oznake za Metro, ki so na vsaki postaji drugačne (bolj ali manj vidne), kar pa je čez čas postalo zabavno…en tak Lov za zakladom. Vendar ti v podzemlju, medtem, ko čakaš na vlak, presenetijo z zanimivo razstavo o pariških pisateljih in tako morda počakaš naslednjega.

Iz FRIŠNO NOVO JUTRO

O poluciji Louvra ne bom izgubljala besed, predlagam pa (kot samooklicana zunanja turistična svetnica), da uvedejo sistem tekočih stopnic (tistih položnih), ker folk enostavno hodi in hodi in gleda skozi objektiv. Verjetno si nato zbirke ogledajo doma (japaja). Med nordijskim tekom po sobanah in galerijah pa tu in tam odložijo kako prazno plastenko ali poflekan coffe to go. Ker pa sem neizmerno dovzetna za razne skrite fantazije, sem si z lahkoto predstavljala, kako kot Najlepše šobice Francije – mademoiselle Audrey Tautou, zaskrbljeno švigam po čarobno osvetljenem muzeju sredi trde noči. Ameriškega profesorja sem izpustila in ga zamenjala za Oliviera Martineza (recimo v vlogi paznika). V Muzeju dekorativnih umetnosti smo se sprehodile med hišno opremo zadnjih stoletij (nadvse zanimive so projekcije iz filmov 60-ih, kjer je v filmih »a la James Bond« , poleg seksi bejb, nastopal takrat precej futuristični hišni dekor), si zastirale oči pred bleščanjem nakita v črni sobi, se hehetale pred lutkami razstave Sodobne mode
in dragemu detecu pred vsako projekcijo natančno razlagale, kaj od tega smo nosile v soboto v Tivoliju (potem, ko smo ves teden pridno šivale). Daljnega leta 89.

Iz FRIŠNO NOVO JUTRO

Mesto je avgusta pravzaprav prazno, marsikateri lokali in trgovine so zaprti in tudi turistov ni bilo kot svetopisemskih kobilic. Smo se pa zato vsi čudežno nagrmadili na ista vrata ob istem času in tako smo preživele kar nekaj uric v družbi drečavih italijanskih najstnic, ne prav dišečih osebkov (različnih provenienc), japonskih gospic v trenirkah iz Lidla z LV taškicami, puritanskih Američank, ki se oblačijo po zapovedih biblije Instyle ter otrok, nagrmadenih v vozičke z mezanini, ki bi bili absolutno bolj srečni kjerkoli drugje. Ponavadi se je izplačalo. Ena najlepših razstav je bila retrospektiva YSL. Veličastno in minimalistično. Poklon Grande Maestro! In poleg vsega (ustvarjanja božanskih oblačil, vrtnarjenje v Marakešu, poziranja brez spodnjega perila) je zrisal zelo zabavne black humor stripovske črtice Lulu la Villane . Coffe table book po mojem okusu. Je bil pa otrok ves popoldan nadvse inspiriran z mojstrovim berberskim obdobjem.

Nadaljevanje sledi...

KAKŠEN DAN

Zjutraj je pes z mize ukradel zavojček masla in ga požrl z ovitkom vred.

Potem me je v šoli lovil Ježikin učitelj telovadbe, da bi se pritožil nad otrokovim splošnim nezanimanjem za telovadne veščine.

Mučno in dolgočasno. V Ježkovi osnovnošolski karieri sem se zagovarjala že pred vsaj tremi učitelji telovadebe.

Prvo leto, ker otrok ne pleza po žrdi.

Drugo leto, ker otrok ne skače čez kolebnico.

Letos, ker otrok ne ulovi nobene žoge.

Poleg tega že cel mesec dežuje.

Iz FRIŠNO NOVO JUTRO

Vremenska napoved trdi, da bo deževalo še naprej.

Popoldne bom našla žogo in z otrokom opravila tiste vaje z žogo, ki sem jih preskočila, ko je bil še v plenicah. (slaba mama. Slaaaaba).

Ponoči bom vstajala in cucku kuhala kamilice, ko bo driskal po dnevni sobi in prebavljal maslo.

V četrtek bom RES slabe volje.

KAJ OD TEGA IMATE PA VI RADI?

Teya me je prosila, če se grem z njo eno verižnico in ker je Teya zihr blazno cool in dokler od mene ne pričakuje, da bom to pismo poslala desetim najboljšim prijateljicam, ki bodo potem vse imele srečo v ljubezni...se grem z njo igrico "deset stvari, ki jih ljubim"

ŠEST STVARI, KI JIH IMAM RADA



1. Pustotnikov sir, imenovan tudi Pustotnik. Tako pikanten, da pusti svoj pečat na sluznici in tako izvrsten, da ga kaže kupovati ob prisotnosti samokontrole. Ta vikend je bila moja samokontrola na dopustu in sem pogoltnila en velik klocen Pusotnika. Danes imam odpet gumb na kavbojkah, ampak nič ne de. Sem potegnila čez majico.


2. Bazilika,


(foto Jane Štravs)

kafeterija s top sendviči, najboljšimi Muffini, najprijaznejšo Chef-ico, najlepšimi pakungami in edino organsko solato v mestu. (Saj ne da sem obsedena z bio-pridelano hrano, ampak solate, ki je bila nastavljena v pokašljevanje tisočim nakupovalcem in je na polico prišla od bog ve kje in morebiti sploh ne želim vedeti kako je preživela mladost in kako daleč se je pripeljala pod neonke supermarketa...pa res ne bi jedla. Bljaaaak. )
Idealen postanek za ta hitro kosilo, zraven tega pa skuhajo prima kavo, se znajo nasmejat IN imajo prave francoske rogljičke. Kaj še češ?

3. Kokoška,


(foto: Tanja Kranjec)

trgovina z najboljšim izborom v Sloveniji, a i šire! Imajo tako prefinjen okus, da so ekskluzivni zastopniki Frišnih ilustracij.
Poleg le teh prodajajo najboljše copate na svetu. Ever. In najboljše fertahe. EVER. In najlepše prte na svetu. EVER. In najboljšo posteljnino na svetu. EVER.
In ko bom velika in bodo v državnem zboru potrdili zakon, da družina ni opravičena do otroškega dodatka, dokler doma nima vsaj ene slikanice/slike izpod peresa PoloneP, takrat se bom s štirimi postreščki v vrsti razkoračila sredi Kokoške in bom govorila:"tole, pa tole, pa tole, pa tole. Tole mi dajte po dvakrat in tehle, tehle mi dajte dva ducata!"

4. 3k,

Iz

(photo: Igor Vlah)

klub za triatlonce in wannabe triatlonce, z močno tekaško sekcijo in ljubeznivim in razumevajočim trenerjem začetnic. Sem se včlanila, ker me zavedlo njihovo ime 3K. Sem mislila da bomo tekli največ na tri kilometre. To se mi je letos januarja zdeli zavidljiv dosežek. do takrat sem največ trenirala hitrostno odpiranje bonbonier in kavčanje na dolge proge.

Danes noro hitro tečem, kar boste občutili na Ljubljanskem maratonu, ko vas bom pustila v prahu in boste jokali ob poti.
Kljub temu, da za letos nimate prav dosti možnosti, da ste hitrejši od mene (ker jaz lahko tečem celo uro BREZ USTAVLJANJA! daaaah!), vam bo tale kontakt koristil sportnosrce@3ksport.si


5. Natašine plesne delavnice,

kjer dvakrat na teden, po devetdeset minut dokazujem, da za ples niso potrebni ritem, talent ali kondicija, ampak sposobnost verbalne komunikacije:
Če ob začetku vsakega treninga jasno in nedvoumno opozoriš, da
a) ne znaš kombinacije
b) ne ločiš med levo in desno
c) roke in noge mečeš okoli sebe z divjim entuzijazmom
potem nihče ni poškodovan in vsi se vrnemo domov veseli in zadovoljni.

Nataša na plesne vpisuje mladičke, pubertetnike, bejbe in mam'ce. Za več informacij ji pišite na natasa.potocnik@siol.net

6. Založba OKA,

Iz FRIŠNO NOVO JUTRO

najboljša založba otroških knjig na (Še zmeraj sem čisto prevzeta od dejstva, da je knjiga res izšla in dvakrat dnevno tipkam v google Mala Muca, da se prepričam, da res obstaja. Spim, seveda, z enim izvodom knjige pod povštrom)
Preden pride MALA MUCA V KNJIŽNICI v vašo knjigarno ali knjižnico
jo lahko kupite direkt v OKI (tel.: 01-425-13-62 ali info@oka.si)


En izvod z izredno prisrčnim posvetilom bom podarila naključnemu komentarju TELE objave, še enkrat pa vas prosim, prosim, prosim, da vsem prijateljem in znancem poveste za MALO MUCO (ko bom po vaši zaslugi blazno slavna, vas bom s toplino omenjala v svojih spominih)

POČITNICE IN MESTO ali MATILDA V PARIZU, LE CHAPITRE PREMIERE

Uredništvo Frišnega si vsled blazne, nepogoltnjene foušije, ki jo čuti do počitniških dogodivščin najljubše dopisnice MATILDE, dovoljuje v napovedniku nekaj literarne svobode:)

Tisto poletje, si je tiho pridušala, bo samo njeno. Počela bo stvari, ki si jih je dolgo želela. Odpovedala se bo dopustu, odpovedala se bo regresu, namesto sodelavke bo prevzela "Urejanje založene dokumentacije" in bo celo dolgo poletje srečna preživela v mikavni poltemi službenega arhiva...
...ah, ko bi jo le ne izdala njena altruistična duša...
.........................................ah, ko bi mislila le na lastne užitke....
Pogoltnila je knedel solza in z izmučenimi, belimi prsti potrdila nakup vozovnice za Pariz. Nekdo mora opraviti tudi ta težaški posel. Nekdo se mora žrtvovati. Nekdo mora o tem tudi pisati.

To je ona. Matilda. Novodobna mučenica. Dvanajst dni v Parizu. Za nas.

LES VACANCES ET LA CITé; LE CHAPITRE PREMIERE

Iz FRIŠNO NOVO JUTRO

Pejmo v Pariz namesto v Grčijo!!!!, je vzkliknil nekdo (nimam pojma ali sem bila to jaz ali moja najljubša in edina nesestra). Še preden smo spakirale, smo že objokovale turkizno morje, ozke ceste brez robnikov in dišeče gromozanske kalamare. Jah, če moramo, pač moramo. Spet je detece milo (10 cm višje od zadnjih počitnic in delujoče na energijo music-from-mobile-phone) zakrivilo, da smo Mesto prečesale po vseh zapovedanih turističnih spotih, obilica časa pa je omogočila tudi stranpoti in dolge kulinarične postanke 5x na dan (po Montignacu).

Iz FRIŠNO NOVO JUTRO

Marais smo izglasovale za najljubši del mesta, kjer sicer fantje niso poželjivo gledali za nami, so pa zato oni izgledali fantastično. Restavracije in bistrojčki so pitoreskni, kar pomeni oguljeni, z okusno hrano in aktivnim sodelovanjem v uličnem štimungu. Toplo priporočam Chez Marianne na Rue des Hospitalières Saint-Gervais. Izbor okusnih jedi, kjer se Sicilija spajedaši s Turčijo in Libanonom, nekje vmes pa vskočijo tudi Judje, taki tapravi z loknami in z malo sreče ni potrebno stati v vrsti za mizico, če prideš v trenutku tik pred večerjo. Četrt je nadvse fletna zaradi ozkih ulic, natrpanosti, barvitosti, luštnih cozy-chic trgovinic, vrveža, skoraj nič avtomobilov, z zeleno gosposko oazo Place de Vosges, srce židovske komune z odličnimi falafli, skratka movida skozi ves dan. http://www.parismarais.com/

Iz FRIŠNO NOVO JUTRO

Po večerji smo jo ponavadi mahnile »na trg« k Taglavni cerkvi ali kot bi rekli naši susjedi ka Naši Gospi. Samo lučaj stran smo ob knjigarni Shakespeare & Co. (Dickensovska oprema in razni osebki, ki so se malce preveč vživeli v atmosfero) našle našo večerno točko, Cafe le petit Pont z najbolj zafnanimi natakarji ever. Vizualizirajte gospodiče v srednjih 30ih, ki prav gotovo že 15 let pišejo roman stoletja in temu primerno nonšalantno malce pozirajo, malce kadijo, zraven pa sodi kakšen krepak podeželski akcent. In nikar se ne sprašujte zakaj so na sosednji mizi olive, na vaši pa ne (kljub obilici pijače). Je pač tako. In če boš večkrat lepo vprašal, jih bo pač prinesel. Ufffa. Vrtijo pa ugodno glasbo za dolgourno in alkoholno chill out posedanje s pogledom na Gospo, ki kraljuje onkraj mostu (publika je domača in tuja). Lahko pa je seveda noč še daljša, če na poti domov naletiš na dvojnika frontmana Maroon 5, ki s posluhom prepeva komade ameriške East Coast iz konca šestdesetih in pari iz publike zaplešejo na obali Siene in iznajdljivi Arabec ponuja pivo iz vrečke polne ledu. Smo prosile za vino. Pa ni prepoznal tržne niše.

Uredništvo Frišnega si pridržuje pravico, da Matildine Pariške dogodivščine objavlja v nadaljevanjih, počasi, vsaj do takrat ko Easyjet začne leteti iz Zagreba v Pariz.
Ker se zbrane podporne enote Frišnega Uredništva pripravljajo na zavzetje francoske prestolnice, če bo Eurocard dal, še v letu 2010, vas prisrčno prosimo, da s svojimi opažanji, linki in naslovi tvorno prispevate k našem kulturnem programu. (TRR kamor lahko nakažete svoje denarne prispevke, bomo objavili naslednjič)

Ali po domače: mi poskrbimo za nadaljevanje Matildine zgodbe, vi pa za komentarje