Spokojno jesensko jutro je.
G.Bedanc sladko spi in njegova soproga, ga.Bedanc, nežno pogrkuje v spanju.
Notranja ura gospe Bedanc se v nekem trenutku splaši in jo začne divje prebujati. Gospa odpro oči in jim strašno svetlo sije iza zaves. Zla slutnja jo obide. Poišče uro na nočni omarici. Prebledi.
"Bedanc, ustan!" zauka " Osem pa petnajst je! Velika Frišnica, Mala Frišnica, v petih minutah da sta mi v avtu, sicer vaju pustim doma. Panika! Panika! Panika! Zamujamo!"
Veliki Frišnici, ki je otroček v predpubertetnemu obdobju gre na jok. Kako naj človek opravi s stajlingom v petnajstih minutah? Stoji pred garderobno omaro in vedno bridkeje veka. Razloži, da ona na tak način ne more iz hiše. Itak pa, da nima nič za oblečt. Materi se otrok v dno srca zasmili in ji razloži, da kar se nje tiče, gre lahko v šolo tudi v spodnjih gatah in da če takoj ne prizna, da nima za oblečt samo zato, ker obleke hrani na tleh otroške sobe, potem ne bo nikoli več videla Zare od znotraj.
Mala frišnica, ki je v življenju nič ne zabava bolj kot stresno jutro, razloži svoji roditeljici, da kolk je to bedno, da se mamica in Velika Frišnica dereta in da kako hudo je, da mora ONA, mala Frišnica zdaj hiteti in da bo zdaj ostala brez kakavčka in brez zajtrka in da je to grozno in da je za vse to kriva njena grozna mama, ki naj se primerno kesa.
Ge. Bedanc se milo stori, ko vidi otročka pod takih hudim stresom, pa reče: "Oh, ljubica, res mi je žal, da moramo tako hiteti, ampak ura ni zvonila, veš. "
" Ja, pa je zvonila" zatrmoglavi Mala Frišnica: "Pol ure je zvonila! Jaz sem jo ugasnila, ker me je mot'la !"
In potem so šli vsi od doma in vsak zase razmišljali o smislu življenja.