Na uredništvu Frišnega cele dneve rišemo, da bomo iz žepov nič hudega slutečih založnikov in delovnega ljudstva Slovenije pred novoletnim kolapsom potegnili še zadnje denarce in smo tako brez časa, da si čas vzamemo samo za res najnujnejše.
Kot je recimo ogled ponovitev Forenzikov.
Za pisanje kritičnih in pronicljivih spisov za Frišno nam zmankuje časa, pa smo poprosili (saj bi ji grozili ali jo podkupovali, ampak vemo, da to pri njej nič ne zaleže. To so ti kleni in neomajni zamejci. Pri njih še najdlje prideš če nežno, vztrajno in dolgo prosiš) Alecesso, da nam napiše en topel decemberski spis:
10 največjih želja za december
natipkala:Alcessa (slikovno gradivo izbrala Evlalija, odgovornost za nepoznavanje različnih vrst paradižnikov in ostale slikovne napake pa nosi Konfilija)
Ste vedeli, da smo nekateri smrtniki božič prvič praznovali kot odrasle osebe in se zanj v njegovi tradicionalni, shop–>drop obliki nikakor ne znamo navdušiti, tudi zato, ker to iz politično-zgodovinskih razlogov ni bil del naše primarne socializacije??
Ste vedeli, da obstajajo tašče, ki so prepričane, da se ljudem z rojstnim dnevom decembra, t.i. strelcem, posveča absolutno preveč pozornosti naenkrat in da to nikakor ne more biti v redu?
Ste vedeli, da obstajamo strelci, ki se nam decembra (= miklavž, dva rojstna dneva, božič in novo leto) ne da praznovati s tradicionalnim kupom daril, temveč si želimo predvsem ... idej, sanj, dogodivščin, novih izkušenj in svežega, nepisarniškega zraka?
Letos sem tako prisanjala decembrsko kosilo s petimi gurmanskimi obroki. Dragi pravi, da bo z veseljem so-kuhal, nisem pa šla podrobno preverjat, ali resno misli. Kot pravijo Nemci: česar ne vem, me ne segreje.
In kaj točno sem sanjala? Ohhhhh, slastne zadeve. Ne vem še, katera od njih bo res končala na najinih decembrsko radovednih brbončicah, ampak v fazi iskanja me mučijo, v obratnem vrstnem redu:
10. Kutinov žele
Da niso kidonska jabolka nekaj takega kot kakiji Slovenskega Neprimorja? Tudi kutine so namreč lahko grenka izkušnja, ki nam vzame slino, sploh če ne vemo, da so surove itak neužitne. Kot otrok sem jih kradla sosedom, ker so lepo dišale, potem pa me po dolgem obdobju amnezije prejšnji teden prešine: kutinov žele! Še nikoli nisem jedla kutinovega želeja! Da to slučajno ni dobra poslastica za decembrske praznike? Mogoče pa res. Dodana vrednost: domačega lahko dobim celo na nemškem eBayu.
9. Gorčica z dodatki
Pred leti je nemška vlada uvedla program spodbujanja samozaposlovanja za nezaposlene, po domače »Ich AG«. Takrat so vsi časopisi pisali o nekaterih zelo uspešnih, vladno podprtih JAZ-podjetnikih, medijsko najbolj slavna pa je postala izdelovalka gorčice z dodatki. Ker sem po naravi božjastno radovedna in se medijem pustim vplivati, sem pozneje nekatere od bolj zanimivih vrst gorčice poskusila na naši tržnici, zato poročam iz prve roke ... erm: iz prvih ust: njami gorčica mi je bila s figami, pomarančami, jabolki in podobnimi sladkimi zadevami. Kisle ne maram. Hm, le kaj bi lahko dva nejedca tofu hrenovk izboljšala z njo?(
photos WordRidden)
8. Sorbet s penino
Recept sem pred leti našla nekje na najdi.si (so imeli medijsko vročico valentinove noči) in ga preskusila – krasen je! Pozneje sem se nepravočasno spomnila tudi nečesa, kar je tisti dan vedel ves preostali širni svet: da posode ne smem napolniti do konca, ker se sorbet pri zamrzovanju razširi in razleze po vsem zamrzovalniku, tudi po špinači. Drugače pa velja isto pravilo kot pri domačem čokoladnem likerju: alkohol naj bo čim bolj kvaliteten, da bomo postregle s čisto ta pravo, opojno poslastico. Pot do Njegove kreditne kartice bo tako namreč še krajša. (photos Flickr
Koala Desbois in
Dubby)
7. Redke vrste čilija
Lani sem v neki finoprehrambeni spletni trgovini kupila dva porcelanasta pekača in od takrat mi domov pošiljajo svoje kataloge. Ti papirnati lepotci mi povzročajo skorajda psihotična duševna stanja, ker enostavno vsebujejo preveč stvari, ki jih znanstveno dokazano nujno rabim. Precej dolgo so me tako mučili z naborom redkih vrst čilija, preden sem se odločila, da je čili preprosto v modi in da bom definitivno izpadla bolj intelegentna, če ne padem takoj na vsako kulinarično reklamo, radovednost sem ali tja ali kamor koli drugam. Tako doma uporabljam tistega iz bio supermarketa in čakam na nenadno bogastvo, da zadovoljim nekatere nujne potrebe, med katerimi bo zagotovo tudi čili. Nič hudega, če sem mnenja, da v čokoladi nima kaj iskati (pri čokoladi v veliko zadovoljstvo svojih kritikov nikoli ne bom prerasla kinder faze).
6. Penina iz jagod
Slastno pijačo prodaja najin biokištnik: ko sem v zaboju z zelenjavo tako enkrat našla reklamo za Fraisecco, je bila moja prva misel, da ga moram naročiti čim več, da me ne prehitijo druge, ki jim je ob pogledu na reklamni letak ravno tako postalo jasno, da gre za neverjetno ponudbo. In je res. Ta vonj... Zalogo sva tako že ustvarila, obiskov ne sprejemava več in samo še nestrpno čakava na jagodni december. Ja no, a ve pa ne verjamete v preloženo izpolnjevanje želja in potreb? Pa še boste! Preverjeno!
7. Črna leča
Ljubitelji ji pravijo vegetarijanski kaviar ... Hm. Kaviar sem prvič poskusila lani decembra, pa mi ni bil všeč. Črna leča pa je super zadeva. Skuhamo jo po navodilih na vrečki in dodamo začimbe po želji. Da to ni idealen amuse-bouche? Zna biti.
(Pozneje: Ne. Moj dragi pravi, da ne. Po njegovem mnenju je črna leča najboljša v dalu. Najbrž ima res prav, pa še izvrsten dal skuha.) (photo Flickr
Royeiror)
4. Vijoličen krompir
Vijolične gomolje sem si prvič podrobneje ogledala kar na eBayu. Ta redka vrsta krompirja me od takrat zelo matra, zato ga bom najbrž res poskusila. Krompir imamo pri nas sicer radi, vendar le v kuhani obliki, z dodatkom maščob postane ... pretežek. Vijoličen pire?
3. Liker iz gozdnih jagod
No, približujemo se vrhuncu in čas je za obujanje spominov ... Kot mulka sem precej časa prebila zunaj, med najbolj nepozabne dogodke pa vsekakor spada nabiranje jagod in robid. Še posebej gozdne jagode so imele v moji mladosti prav neverjeten okus. Tako kot skoraj vse, kar se je od takrat samo še poslabšalo... Na lepo mladost me je tako spomnil ta jagodov liker iz omenjenega kataloga mučilnika. Liker bo nujno potreben od trenutka naprej, ko nama bo zmanjkalo penine iz točke 6, in ga nikakor ne smem pozabiti – nič hudega, če so jagode nabirali vaši zahodni sosedje.
(photo flickr
Lepiaf)
2. Redke vrste paradižnika
Najbrž smo nepoznavalci paradižnika San Marzano zdaj že v manjšini? Le redki, ki do pred kratkim sploh nismo sanjali o paradižniku izpod Vezuva, ki mu resnično intenziven paradižnikast okus daje tudi rodovitna vulkanska prst? Ja no. Bomo pa nadoknadili. In še mezgo iz divjega rumenega paradižnika bomo vrgli v košarico. Ker tudi običajen paradižnik ni več to, kar še nikoli ni bil.
1. Tartufi
Še pred dvema letoma so tartufi spadali na moj seznam 10 NIKOLIjev, poleg hamburgerja in klobas iz tofuja, se pravi, da jih do takrat še nisem jedla. Potem pa sem jih končno poskusila, ta črne v olju, ker so jih pred božičem ravno prodajali v supermarketu, in se takoj zaljubila vanje. Izkušnjo bo treba razširiti še na druge vrste in izdelke s tartufi, seveda le ob posebnih priložnostih, saj moj mož dokazano ni potomec ali vsaj bastard družine Rokefeler, pa še tartufov ne mara. Ti pa lepo zadovoljijo eno od mojih največjih strasti, ki se ji po domače reče gobe. Torej ne živali in ne rastline, temveč lisičke, gobani, šampinjoni ... nikoli jih ni dovolj, čeprav jim podležem le s presledki. Disciplina je namreč, poleg razvrata, ena od najpomembnejših skrivnosti dobre prehrane in lepih praznikov, tudi za tiste pod 37. Pa ne stopinj celzija!
